Europark Maribor / Z Europarkom po Sloveniji

Obiščite neprecenljive lepote. S kom? Z Europarkom.

Slovenija ni samo Bled, Bohinj, Portorož in Piran. Slovenija je tudi prekmursko žitno polje, koroški senik ali stara razvalina, ki je nekoč bila grad. In še tisoč drugih, majhnih, prečudovitih krajev. Letos je čas za odkrivanje skritih biserov Slovenije. Na tak način se je raziskovanja naše domovine lotil mariborski fotograf Bojan Mihalič, ki je odkril številne bisere, ki jih skriva deželica na sončni strani Alp. S svojo vespo in Europarkom je Bojan lovil zanimive utrinke.

1. DAN

Končno dan odhoda! Vespa je že pridno brnela pred Europarkom, ko sem v Bigbangu na hitro kupil še polnilec za telefon in nekaj baterijskih vložkov. Še zadnja kavica v Va Bene Caffee in pot pod noge! Najprej skozi Slovenske gorice, ki so kot nekakšna slovenska Toskana. Jezera, hribčki in gorice. Ste vedeli, da je v Sveti Trojici, idiličnem trgu nad jezerom kar nekaj časa živel in delal Ivan Cankar? Krajani so se mu oddolžili z novim spomenikom, pa tudi majhna kavarnica je že dolgo v omenjeni hiši.

Vožnja proti Kapeli je čudovita. Vijugasta cesta med goricami sproža romantične občutke in ko v nadaljnji uri prispem na otok ljubezni na Muri, imam občutek, da so skrbno izbran izlet načrtovali kar pri Turistični agenciji Sonček. Park ob obnovljenem mlinu nudi obilo zabave in ker je bilo vreme zelo sončno, sem si zaželel sladoled. Žal, je bila na voljo le lučka iz zmrzovalnika in že takoj sem spoznal, kaj pomeni sladoled iz Tete Fride na dosegu roke.

Prvi dan, pol vtisov in širokih nasmehov se je končal na Goričkem, pri enem najbolj znanih vinogradnikov s tega konca. Navdušen nad poezijo okusov zaspim v veselem pričakovanju naslednjega dne. Ja, tudi Slovenske gorice, Prlekija in Prekmurje so Slovenija.

2. DAN

Takoj zjutraj me je Prekmurje pobožalo po duši, saj me je čakal zajtrk med vinskimi trsi s pogledom na idilično pokrajino. Z veseljem bi počakal še na kosilo in se kasneje predal še kakšni degustaciji, a je bilo treba na pot. Prva postaja je bila pri izviru slatine v Nuskovi. Dan je bil vroč in v zavetju stoletnih vrb žalujk je bila osvežitev popolna. Takoj sem ugotovil, da sem pozabil kupit zaščitno kremo za sončenje. Pa sem bil pred tem tako v DM-u kot v Müller-ju. Pozabljivost pač vedno nekaj stane.

Naslednja postaja je bilo obeležje v Ženavljah, kjer je pred več kot osemdesetimi leti pristal prvi toplozračni balon. Kot Europarkov “baron Šikolski” stavim Desetaka, da je ta dogodek takrat za te ljudi zagotovo pomenil veliko.

A veste, kako bi izgledala prodajalna L’Occitane, če v njej ne bi bilo stropa, skoznjo bi pa pihljal lahen prekmurski vetrič? Poglejte si spodnjo sliko polja sivke iz Radovcev, pa boste vedeli.

Pot me je ta dan vodila še skozi ormoški Jeruzalem, ki se je bahal v vsej svoji fotogenični lepoti in skozi Ormoške lagune, kjer sem kako urco opazoval divje ptice, da sem strnil vtise bogatega dne. Jutri pa proti Koroški in še dlje.

3. DAN

Nobenega dvoma ni. Drava je v svojem zgornjem toku lepotica. Tudi zato je Europark ob njenem nabrežju popolna kombinacija.

Že pri Muti naletim na prvega plavalca in kmalu zatem na Koroške splavarje, kjer se prvič ustavim, da pojem energijsko ploščico iz trgovine Proteini.si. Se mi zdi, da sem prav zato naenkrat prispel v Črno. Da preverim, če je Tina doma. Zaman. Se še spomnite koliko nas je bilo, ko je na vrhuncu svoje športne poti obiskala Europark?

Obrnem nazaj proti Slovenj Gradcu. Mežiška dolina je kot narejena za vožnjo z nasmeškom. Malo mušic in veliko kozolcev. Spotoma se ustavim še v rojstni hiši koroškega slikarja Jožeta Tisnikarja in ob Hudi luknji.

Nato me premami tabla za Paški Kozjak. Obetal se je strmi breg in lep razgled, kar je za zapriseženega vespista enako kot 70% popust v Hervisu za športnika. In res se je splačalo.

Splačal se je tudi nakup dodatnega karnistra za gorivo v Megamarketu Interspar, saj sem v Šaleški dolini ostal brez goriva, pa sem samo elegantno pretočil. Za uspešen zaključek dneva še ogled treh gradov in sicer Šenek v Polzeli, Žovnek nad Podvrškim jezerom pri Žalcu in Medija pri Izlakah, kjer je nekaj let živel tudi Valvasor.

V okolici Kranja sem imel večerjo. Dunajski zrezek. Pozna se, da smo že na Gorenjskem, ker sem kot odrasel dobil otroško porcijo. Imelo me je, da bi kuharju priporočil prakso v Restavraciji Interspar, da si vsaj ogleda kako izgleda ta-pravi šnicl. Potolažil sem se s kruhom.

4. DAN

Pozdravljeni dragi moji sopotniki, čas je za Gorenjsko turo in res se je iskreno veselim. Z vespo se še nisem vozil po slovenskih alpah, zato bo to test za oba.

Prvi postanek je bila idilična gorenjska vas Spodnje Duplje, kjer se v bližnjem gozdu skriva t.i. Arneševa luknja.

Bled me ni zanimal preveč, zato sem oddivjal mimo. Opazovanje muharjenja ob Savi Bohinjki mi je bolj zanimivo. Skozi Ribčev Laz do Ukanca pa je spet ena tistih sanjskih poti, zaradi katerih se splača zgulit najboljše hlače iz prodajlane s.Oliver.

Bohinjsko jezero je neizmerno fotogenično. Ne morem se ga naveličat. Enkrat bom v Ukancu dopustoval in takrat ga prehodim okoli in okoli.

Nazaj grede se ustavim v idilični vasi Jereka, kratek pogovor z domačini o vremenu in nazaj proti Bledu, kjer me ustavi dež.

Premočen.

Ob cesti tri možnosti za vedrenje. Najprej ena nemška trgovina, ki je v Europarku nikoli ne boste našli in zraven še druga trgovina s podobnim opisom. In McDonald’s. Odločim se za McDonald’s. Ni dolgo trajalo pa sem že veselo tipkal naročila po monitorju. Pod mano luža. Že brišejo. Žal mi je, da se po dokaj ogledih nepremočljivih čevljev iz prodajalne Geox še nisem odločil za nakup, ampak zdaj sem pa prepričan, da jih na taki poti potrebujem.

Slap Šum. Očaran sem. Prvič.

Slap Peričnik. Očaran sem. Sedmič.

Vzel sem zalet proti Vršiču. Na 1220 m se ustavim. Ker je treba spat. Jutri napadem prelaz. 400m višinske razlike v nekaj kilometrih ni mačji kašelj. Še posebej ne za vespo.

5. DAN

Za menoj je najbolj naporen in hkrati najlepši dan doslej. Prenočeval sem v koči kakih 400 višinskih metrov pod Vršiškim prelazom. Razgled je bil fascinanten, le postelja in jogi sta bila verjetno še s Soške fronte. Ni čudno, da se mi je vso noč sanjalo o spalnem studiu Vitapur. Takoj zjutraj sem se še v megli odpravil na Vršič. Polno obremenjena vespa ni rekla nič. Z lahkoto do vrha in po najlepši dolini na svetu navzdol , dolini Trente. Tukaj bi lahko preživel ves dopust. Vsako leto. Na koncu ne veš več kaj bi fotografiral, ker je na vsakem koraku nekaj. Tako so se mi zvrstili izvir Soče, Kekčeva domačija, Kugyjev spomenik, Velika korita, slap Virje, Most na Soči in še posebej Alpski botanični vrt Julijana. Toliko rož sem doslej videl samo še v Cvetličarni Park. Na cesti pa polno ovac. Ene taprave, spet druge za volanom. Paziti pa je treba na vse.

V Kobaridu ne gre brez muzeja Soške fronte, razen, če vas premami hiša Franko z dvema Michelinovima zvezdicama. Sam sem zapeljal mimo, ker ima zame špageterija Al Capone vse možne zvezdice. Ko sem mislil, da je za danes že dovolj atrakcij, sem se ustavil ob starem Napoleonovem mostu čez Nadižo ki me je osupnil s svojo brezčasno enostavno lepoto.

Ker je dan še obetal, sem zasukal v levo in obiskal še gorsko vasico Rut z več sto let staro lipo in Bevkovo domačijo v Zakojci. Potem pa sem se izgubil, ker mi je ugasnil telefon. Pa lepo so mi ponujali power bank, preden sem šel. V A1, Telekomu in Telemachu.

Na koncu sem le našel v Cerkno, kjer se je dolg dan zaključil. Komaj čakam na jutri. Ker je z Europarkom po Sloveniji vsak jutri lepši od včeraj. In vsak včeraj je bil super.

6. DAN

Kavica v Cerknem in z nasmehom v nov dan. Najprej na Davške slapove, ki sem jih včeraj “izgubil”. Danes mi ni žal. Pot do tja je naporna, nenadoma mi je celo zmanjkalo ceste. Pojedel jo je potok. Ustavim, pojem energijsko ploščico iz prodajalne Biotopic, sedem na vespo, pa hajd preko vode. Všeč ji je bilo, meni še bolj. Ponovim še enkrat. Pa še enkrat. Prav na otročje mi je že šlo. Tega ne počnite doma, ker lahko postanete odvisni. Sam sem prenehal komaj, ko sem začel razmišljat če rabim kaj iz Baby Centra.

Zresnil sem se in zapeljal proti Tolminu. A že po nekaj kilometrih naletim na odcep za Idrijo. Si mislim … čas imam, zakaj pa ne bi šel pogledat, če so klekljarice že kaj mlajše. Žal nisem videl nobene. Ta stare so že spale, ta mlade pa so še spale. Zato so pa bedeli ribiči, ki so muharili kar sredi Spodnje Idrije pod mostom. Nasploh je muharjenje po celi Soči in Idrijci sila močna turistična dejavnost. Se še spomnim, ko sem kot najstnik tod okoli muharil. Danes bom samo komaril. Ogledal sem si še grad Gewerkenegg z muzejem, premorejo pa celo Globalni Geopark pod zaščito Unesca. Čipko bom kupil kar v prodajlani Amadeus v Europarku.

Nazaj proti Tolminu. Spotoma se ustavim ob starem mlinu in rojstni hiši Cirila Kosmača. Neverjetno, iz kakih skromnih hišk so izšli največji sinovi slovenskega naroda, da še toliko let kasneje najdemo njihova dela tudi v knjigarni Mladinska knjiga.

Dan se je začel prevešati v večer, ko sem občudoval mladce pri skokih z mosta v Kanalu na Soči. Od tod je le streljaj in že sem v Brdih. Danes od tod samo s posnetkom iz Šmartna in naravnega spomenika v Krčniku, ker bom v Brdih dan ali dva, da se malo regeneriram. Baza bo v Novi Gorici, Solkanski most pa tudi še stoji. Ste vedeli, da je to še vedno most z največjim kamnitim obokom na svetu?

7. DAN

Goriška Brda. Privilegij, ki ga uživamo Slovenci na račun različnih vinorodnih pokrajin je tolikšen, da bi človek pomislil, da gre za napako narave, saj kaj takega tudi po naključju naj ne bi bilo mogoče na tako majhnem slovenskem prostoru.

Ker me je pot vodila tudi tod skozi, sem se odločil, da cel dan križarim po tem predelu. Brez cilja. Začel sem sicer v Mostu na Soči, potem pa takoj v Brda. Po hribčku gor in dol, dokler mi ni zmanjkalo dneva. Prekrasne vinarije, gorice, nasadi sadja in oljk, odlične gostilne in zasebne pršutarne so tu doma. Prav zares ena žlahtna štorija. Tu ne vidiš mrkih obrazov. Tu je vsak dan kot znamenita dva dneva v Europarku, ko imamo “Late night shopping”, vmes pa dobiš še Desetake pri Vratih sreče.

Proti večeru sem se zadovoljno vračal mimo Solkanskega mosta, ki je še danes most z največjim obokom iz naravnega kamna na svetu do Nove Gorice, ki z nekaj arhitekturnimi presežki postaja pravo mesto.

8. DAN

Kljub utrujenosti, ki je že prisotna, je nasmeh ob prvih kilometrih, ko se podajam v novo regijo, vedno iskren. Spet bo lep dan.

Najprej se ustavim v Vitovljah nad Šempasom ob južnih obronkih Trnovskega gozda. Kljub fantastičnemu razgledu s katerim sem bil nagrajen, mi je bilo kmalu žal. Pot proti vrhu je namreč kmalu slaba, namenjena zgolj pohodnikom. Zaradi ostrega kamenja sem tvegal da prerežem kako pnevmatiko, na vrhu pa me je pričakal zelo močan veter, ki mi je ob fotografiranju prevrnil vespo. Kljub vsemu se je dobro izšlo.

Rad imam fascinantne razglede. Naslednjega sem dočakal čez nekaj ur na Socerbu. Ponudil mi je Koper in Trst na dlani. In nenadejan obisk Svete jame v bližnjem gozdiču.

Vrhunec dneva je bil v Ankaranu na t.i. pokopališču školjk. Neverjetna plaža z milijoni školjk, ki so obležale v blatu.

Kasneje sem se spustil še v Škocjanski zatok pred Koprom in v Strunjanske soline.

Ker sem si zaželel še kako povsem neznano destinacijo, sem se odmaknil od morja do slapa pod Trebešami. Spet težje dostopna atrakcija v jugovzhodnem delu Primorske regije. Začudilo me je, da je slap presahnil kljub obilju padavin, je pa sprehod po njegovem robu vsekakor adrenalinski. Proti Brkinom …

9. DAN

Danes me je pot vodila najprej mimo Petelinjega jezera v Postojni. Ker gre za presihajoče jezero, sem seveda tudi tu ujel čas, ko jezera ni bilo. Je pa bila krasna dolina, ki je s tem nastala. Nazaj grede sem ujel tudi nekaj velikih lukenj na gozdni cesti in vespa je parkrat močno poskočila. Tako zelo, da sem izgubil najboljšo termovko na svetu. Takoj ko pridem nazaj, se oglasim v prodajlani 1001 dar, da nabavim novo.

Tako sem po gozdovih okoli Rakovega Škocjana vandral žejen. A bilo je vredno. Dih jemajoči prizori naravnih kamnitih mostov so preusmerili mojo pozornost.

Ustavil sem se še v Stranah ob dveh znamenitih tisah in v Rašici, na domačiji Primoža Trubarja. Kočevski konec je nadvse zanimiv. Pokrajina polna kraških pojavov me je silila, da sem se vsakih nekaj kilometrov ustavil. Reško jezero je naravnost čudovito. Dovolj veliko, da si lahko ob njem nekaj dni in dovolj skrito, da ni gneče. Reka Kolpa vso pravljico zaokrožuje. Nekoč bom ob Kolpi preživel mirne počitnice brez telefona.

Ob zaključku dneva sem se zapletel v pogovor z dvema mlajšima domačinoma ob izviru reke Krupe pred Metliko. Nista še videla veliko sveta, ampak za Europark sta vedela.

10. DAN

Zadnji dan. Jutro v Križevski vasi pri Metliki je bilo idilično. Ob Kolpi se čas ustavi, verjetno se mi zato ni nikamor mudilo, čeprav je moja Nautica iz prodajlne Sten Time, ki jo imam zraven na vseh poteh, trdila drugače. V načrtu imam ogled Klevevške toplice. Nekaj kraških hribčkov in dolin, pa sem tam. Čudovit mlin ob vstopu v park je obetal, vendar se zaradi izsušitve slapa tudi tu ni veliko dogajalo. Naravni termalni bazenček je bil sicer poln vode in otrok, to pa je bilo tudi vse, zato sem odjahal naprej. Skozi hribovsko Močilno pri Radečah, kjer sem si vzel pol urce gledanja v dolino v senci srednjeveške cerkvice pa vse do Senovega, kjer sem slišal za slap Ubijavnik. Žal samo slišal, ker našel ga nisem nikoli. Zadnji del skalnate poti je postal neprevozen, potem bi sledilo še pol ure hribolazenja, pa sem si premislil. A pot je za hikerje izredno zanimiva, zato priporočam.

Mimo vsem znanih toplic, o katerih vam bodo kaj več povedali v turistični agenciji Relax, do obrobja Haloz, točneje v Makole, k izredno zanimivi jami Belojača, ki je menda celo najdaljša haloška jama.

Po ogledu Setrškega senika ošvrknem še grad Štatenberg. Kmalu me je pozdravil obris domačega Pohorja, ki se je nad žitnim poljem kopalo v večernem soncu. Doma.

Po planiranih 1478km, se je izšlo z 2100timi. In bilo je fantastično. Slovenija premore tisoč skritih in manj skritih biserov. Pravih zakladov. Če bi želel odkriti vse, bi trajalo cel mesec in desetkrat več kilometrov. Pojdite na pot in jo v teh čudnih časih raziščite. Nikoli vam ne bo žal.

Sam grem zdaj najprej v Sanolabor po nekaj obližev in obkladkov za oglušelo zadnjo plat, pa v Sensilab po kak preparat za nego kože. Potem pa v Simple barber shop, da mi uredijo brado, ki je v zadnjih dneh podivjala.

Pa med fotografije in spomine. Fotografsko razstavo bomo za vas pripravili v InŠtant Foto.

Hvala, ker ste potovali z mano.

Bojan Mihalič